Zgodbe otrok so segle v srce

Minuli teden je prišel čas, ko smo vsem družinam nakazali denarno pomoč, ki jim vsaj delno pomaga premagovati ovire v vsakodnevnem življenju

 

»Dnevnikov humanitarni tek je posebno doživetje, ki na enem mestu združi zdrave ljudi in športnike z ljudmi s posebnimi potrebami. Tam ni drugačnosti, vsi smo enakovredni. Gre za humanitarni tek, na katerem udeleženci teka darujejo del sebe – svoj čas, svoje telo, svoj znoj in denarni prispevek,« so bile besede Timove mamice Ane Jurčič, katere današnji največji projekt je nakup novega vozila. Čeprav se zbiranje sredstev za nujno potrebno vozilo še ni končalo, je denar, zbran prek Dnevnikovega humanitarnega teka, eden zadnjih koščkov sestavljanke, brez katerih ni celote.

Naša časopisna hiša se je vse od začetka letošnjega leta trudila zbrati cim več denarja za 28 otrok, predstavljenih v Nedeljskem dnevniku in Dnevnikovi prilogi In. Minuli teden je prišel čas, ko smo vsem družinam nakazali denarno pomoč, ki jim vsaj delno pomaga premagovati ovire v vsakodnevnem življenju. Ovire, s katerimi se mi ne soočamo in jih ne poznamo. Denar bo namenjen različnim terapevtskim obravnavam in nakupu pripomočkov, ki bodo njihovim otrokom olajšali življenje in jih približali samostojnejšemu življenju.

 

hum1.jpgZbranih je bilo 19.300 evrov in tako smo lahko vsaki od 16 novih družin nakazali po tisoč evrov, enajstim družinam iz lanskega leta pa vsaki po 300 evrov. S tem smo dokazali, da na družine iz prejšnjih let ne bomo nikoli pozabili. Dnevnikova družina otrok s posebnimi potrebami bo iz leta v leto večja, bogatejša in srčnejša. V njej so namreč ljudje, ki vedo, kaj pomenijo malenkosti, odrekanja in včasih tudi trpljenje. Zato hvaležnosti ne manjka.

 

Včeraj se je v Srbijo podala družina Bergant in Andraževa mamica Sabina ni skrivala veselja nad pridobljenimi sredstvi: »Po prvi operaciji je Andraž tako napredoval, da za drugo nismo imeli nobenih pomislekov, čeprav jo plačamo sami. Strošek operacije znaša 2350 evrov in prejeti denar nam bo prišel še kako prav.«

 

Družine iščejo svojo motivacijo tudi v medsebojnem druženju, kar nam je potrdila Jo žica Janežič Šmit, Larina mamica: »Zelo vesela sem, da smo se udeležili tega dogodka, saj smo spoznali nekaj družin s podobnimi težavami, se razgibali, poklepetali in preživeli lep dan na slovenski obali. S prejetim denarjem pa bomo lahko Laro, ki ne hodi, še naprej vozili na samoplačniške terapije therasuit.«

 

Evelin je prvorojenka Hane in Gregorja Strajnarja. Čeprav ima redko obliko bolezni, imenovano agenezija kaloznega korpusa, so bili njeni starši s svojo pozitivnostjo in srčnostjo pripravljeni stopiti korak dlje. Družino so povečali še za dva družinska člana in dokazali, da je moč res tam, kjer je volja. »Najlepša hvala za vse vaše prizadevanje in delo vse ekipe. Dnevnikov humanitarni tek ni samo dobrodelni dogodek, temveč priložnost, da se srečamo družine, ki gremo skozi podobne preizkušnje, se družimo in pridobimo kakšno dragoceno informacijo. Obenem se je dragoceno srečati s prijatelji, ki pridejo teč za tvojega in druge otroke, globoko hvaležna pa sva tudi tistim, ki nas sploh ne poznajo, a so za nas pripravljeni narediti takšno žrtev. Bogu hvala za vse.« 

 

Kako močno se je treba truditi, da svojemu otroku omogočiš vse, kar je v tvoji moči, da mu pomagaš na poti k boljšemu jutri, sta pokazala tudi Simona in Roberto Pogač. Čeprav je njuna Anna Maria pri dveh letih in pol shodila, ji cerebralna paraliza ne dovoli zmagati. Njen način hoje bo treba neprestano popravljati in prilagajati, kar pomeni nadaljevanje intenzivnih nevrofizioterapevtskih obravnav, obenem pa kar se da kvalitetne in ob vsaki spremembi hoje ažurno izdelane oziroma korigirane opornice, ki ji pomagajo pri hoji. Denar bo prišel prav ravno za nakup opornic iz tujine. »Dnevnikov humanitarni tek ni samo humanitarni tek. Njegov pomen je dosti globlji. Daje namreč možnost, da ljudje naše otroke spoznajo, jih pogledajo neposredno v oči, s predstavljenimi zgodbami pa tudi v njihova srca. Tako uvidijo, da so to popolnoma normalni otroci,« pove Simona.

 

Alenka Lekšan, mamica Tie Sare, ni skrivala, da so prav otroci s posebnimi potrebami pogosto odrinjeni na rob, naš tek pa jih je končno postavil v ospredje: »Zahvala glavnim akterjem in donatorjem, ki se tako trudijo za nas in naše otroke. Veseli smo, da smo del te zgodbe že drugo leto zapored, saj gre za dogodek, ki je resnično namenjen našim otrokom, na njem pa se imamo možnost spoznati med sabo, družiti, pogovoriti, poveseliti, kar ni ravno pogosto.«

 

hum2.jpg

Predstavitev otrok s posebnimi potrebami se nekaterim zdi kot javna izpostavitev, spet drugi na to gledajo popolnoma drugače, tudi Anita JezeršekAnjina mamica: »Zelo smo bili veseli, ko smo dobili priložnost, da se z Anjo predstavimo na humanitarni prireditvi Dnevnikovega teka v Kopru. Na dan prireditve je bilo vreme čudovito, vzdušje enkratno, sploh pa si nisem predstavljala, da se bo teka udeležila takšna množica tekačev in drugih podpornikov. Srečali smo precej znancev, prijateljev in spoznali mnogo novih prijateljev ter družin. Vse skupaj je obogatilo še srečanje na terasi hotela Žusterna po koncu teka. Ozračje je bilo nabito s pozitivno energijo, tisti dan pa je za nas pomenil odklop od vsakdanjih skrbi, vsakdanje rutine, predvsem pa sprostitev za vso družino. Hvaležni smo vsem dobrim ljudem, ki podpirajo takšne akcije, v prvi vrsti pa organizatorjem Dnevnikovega humanitarnega teka.«

 

Anita in Robi, starša slabovidnega Tima , sta bila del družin z otroki s posebnimi potrebami, obenem pa sta bila pripravljena pomagati tudi pri organizaciji in izvedbi teka, kar je seveda vedno dobrodošlo. Že kmalu bomo kot prostovoljce k sodelovanju povabili tudi vas. 

Da denar, ki pride še kako prav, ni vedno najpomembnejši, pove Spomenka Valušnik, Najina mamica: »Pogosto se spomnim na vaš projekt, pa ne zaradi denarnih sredstev, ki ste nam jih namenili tako lani kot tudi letos. Pri srcu mi je toplo in prijetno, ko pomislim, da je toliko ljudi, ki razumejo našo stisko in stisko vseh družin otrok s posebnimi potrebami, da nesebično delajo in ustvarjajo projekt, ki riše nasmehe na utrujene obraze staršev otrok, njihovim korenjakom pa omogoča lepše otroštvo. Če smo lanskoletna sredstva porabili za plačilo terapij, bomo s prejetim denarjem letos Naji kupili novo veliko posteljo.« n

Teja Kralj

Utrinki z dogodka 2014

 tek_44.jpg